Moj mož Renato mi je že nekajkrat omenil, da z najinim BMW-jev obiščeva Dolomite. Pač, ker jih še nisem obiskala s takim prevoznim sredstvom, pa tudi da malo spiliva tega jeklenega dvokolesnika. Ok, zakaj pa ne. Že prvo polovico avgusta je mož vestno spremljal vremensko napoved, saj sva odhod načrtovala že pred 15.8. Ker napoved za takrat ni bila ravno rožnata, sva odhod prestavila na zadnji vikend v avgustu, po družinskem dopustu.
Pridružila sta se nama prijatelja Nenad in Dorjan, vsak na svojih mašinah. Dobili smo se pri Dorjanu v soboto, 29.8. ob 7-ih zjutraj. Uau, zdaj pa na pot. Bila sem vsa navdušena, polna pričakovanj, v upanju na lepo vreme in uživanje v prekrasnih Dolomitih. Ker smo si želeli čim prej videti ta mogočna gorovja, smo prvih 145 km prevozili po avtocesti do Tolmezza. Naslednjih 50 km pa po navadni cesti do našega prvega postanka v Forni di Sopra, znanem smučarskem letovišču.
Vožnjo smo nadaljevali mimo prelaza Mauria Pass (1298 m) in se nato vzpenjali mimo Auronza di Cadore ter še z nekaj ovinki prispeli do naslednjega postanka, kraj Misurina. Ta kraj ni samo privlačen za motoriste, ampak tudi za sopotnice… res prava paša za oči. V osrčju kraja se nahaja jezero, Lago di Misurina, znana turistična destinacija nedaleč stran od Cortine d'Ampezzo, obdana z najbolj znanimi vrhovi v Alpah, Tre Cime di Lavaredo (2999 m). Nekaj fotografij tega čudovitega kraja, kjer smo se osvežili s pivom.
Pot nas je vodila po zmernih ovinkih do prelaza Passo Tre Croci (1805 m). Nato so se ovinki 'zgostili', peljali smo mimo Alvere ter prispeli v Cortino d'Ampezzo. Po dolgih 22-ih letih sem jo ponovno obiskala… čudovit občutek. Mesto spada med tri najbolj ekskluzivne gorske lokacije, znano po alpskem smučanju, prava 'kraljica Dolomitov'. Seveda nismo mogli zapustiti Cortine brez kavice, kljub temu da smo pričakovali račun v 'visokem' znesku. Namreč, 3 kave in 2 kepici sladoleda nas je stalo 10 EUR. Še nekaj slik iz čudovite Cortine:
Do tu imamo že dobrih 255 km v ta zadnji plati. Pa je ura šele 13:00. Izmerjena temperatura v Cortini d'Ampezzo je ob tej uri znašala kar 30 stopinj. Tudi domačini so bili začudeni nad visoko temperaturo in ne pomnejo takega vremena v tem obdobju.
Po uživanju v sončnih žarkih v severno-italijanski Benečiji, smo pot nadaljevali proti zahodu. Po polurni vožnji z nekaj ovinki, smo prispeli do Passo Falzarego (2105 m). Pogled smo že med vožnjo proti temu prelazu usmerili na žičnico z nihalkami, ki so vodile do vrha Lagazuoi (2733 m). Ta sodobna dvigala proti nebu so nas takoj prevzela, tako da smo se z vozovnico po 11 EUR/osebo v dobrih treh minutah povzpeli iz 2100 m na 2700 m. Občutek, ko smo iz te višine uživali v panoramskem pogledu na osrčje Dolomitov, je bil fantastičen. Slike povedo vse:
Po sprostitvi v Rifugiu Lagazuoi, kjer smo občudovali najvišji vrh Dolomitov, Marmolado, je mož poklical v hotel ter se najavil, da prihajamo. Zapustili smo fantastičen zrak na vrhu Lagazuoi ter se z nihalko spustili do naših konjičkov.
Po dobre pol ure vožnje smo prispeli na južno Tirolsko, dvojezično govoreče območje, mestece Colfosco oz. Calfosch. Doživeli smo topel sprejem prijazne slovenske zamejke gospe Gabrielle v njenem hotelu z dvemi zvezdicami Garni Reutlingen. Za nočitev z zajtrkom smo odšteli 34 EUR/osebo. Njen mož, ki bi najraje govoril kar nemško z nami, nam je v italijanščini, polni humorjem, razkazal garažo za naše konjičke. Tam je visela med drugim tudi slovenska zastava, kamor smo kasneje nalepili nalepko kluba in se podpisali. Počutili smo se kot doma.
Po namestitvi v urejenih in čistih sobah (no, jaz bi temu hotelu dodala še kakšno zvezdico zaradi tega), nam je gospa Gabrijela dala namig, kam bi se lahko popeljali. Ura je bila namreč šele 17:00. In naredili smo en enourni 'giret' (tj. vožnjo) mimo še treh prelazov, Passo Gardena (2121 m), Passo Sella (2244 m) in Passo Pordoi (2239 m). Med vožnjo okoli gorovja Sella z najvišjim vrhom Piz Boè (3152 m), smo pri enem izmed vrhov opazili ekstremne padalce. Uf, meni se je že čisto rolalo od vseh teh ovinkov, pa sem pomislila, kaj pa se mora šele njim dogajati. Vsaka čast, kapo dol. Po prelazu Pordoi smo se začeli spuščati.
Če me je prej BMW metal nazaj, sem pa sedaj čutila kako lezem naprej proti možu. Izgledalo je, da sem se hotela stiskat, ampak resnica je bila v tistem trenutku čisto drugačna… Končno smo prispeli v mesto Arabba, da sem se lahko malo raztegnila in odpočila ta zadnjo plat. Vseh pa so želodčki izdali, zato smo se odločili, da jih napolnimo. Usedemo se v prvo restavracijo in naročimo pivo. Jedilni list, prosim? Ne, ne, malo pa bo potrebno še počakat, ura je šele 18:00, kuhinja pa odpre ob 18:30. ??? Ne me hecat, mi smo lačni!!! Ja, tako je pri Italijanih, njihov tempo je 'laganini'. Ker nam materiala za debate nikoli ne manjka, je ura 18:30 prišla kot bi mignil. Naročili smo malo mineštrice in nato še pico. Če si lačen, je vse dobro. Motoristov je bilo pa res dosti, saj če smo srečali še eno skupino mladih Koprčanov, bo že držal rek 'svet je majhen'. Ko smo se že bolje počutili, smo pot nadaljevali do Corvare, kjer nas je oko izdalo, ko smo zagledali napis 'pasticceria'. Mmm, tu pa imajo še nekaj za posladek. Vstopili smo v nobel zrihtano slaščičarno, kjer so nekateri naročili tortico, drugi pa domači jogurt z gozdnimi sadeži. Bil je fantastičen, za si obliznit prste.
Iz Corvare smo imeli le 2 km do Colfosca, kjer smo bili nastanjeni. Gospa Gabriella in njen mož sta nas v jedilnici hotela najprej posedla za mizo s slovensko zastavo ter nato pogostila s hruškovim likerjem. Tam smo spoznali še enega slovenskega motorista, Tonija iz Rakeka, ki mu je seveda pripadal sedež na tej mizi, zato smo ga povabili zraven in se pogovarjali o dogodivščinah z našimi jeklenimi konjički. Začrtali smo si še plan vožnje za naslednji dan ter se dokaj utrujeni od prvega dne odpravili v sobe. Za druge ne vem, ampak jaz sem zaspala v sekundi .
Naslednje jutro, ko je ura odbila 7:31 (nič prej), smo se dobili pri zajtrku. Posedli smo se za drugo mizo, kljub temu pa slovenska zastavica ni manjkala. Na vožnjo smo odšli ob 9:00. Najprej smo ubrali en del poti, ki smo jo prejšnji dan popoldne že prevozili, tj. mimo prelaza Gardena in Sella, nato pa smo zavili mimo mesteca Canazei. V soju sončnih žarkov smo opazovali priljubljeno letovišče za zimski in poletni turizem, urejenost hotelov, apartmajev,… pa tudi žičnico z nihalko imajo. Pot smo nadaljevali mimo krajev Fontanazzo, Mazzin, Pozza di Fassa in Vigo di Fassa, kjer so naši dvokolesniki začutili žejo, zato smo jih malo osvežili. Postajalo je toplo, vozili smo mimo mesteca Moena, prelaza San Pellegrino in mesteca Falcade. Nato smo obrnili proti Passo di Valles (2032 m), kjer ni bilo več tako toplo, zato smo se posedli na zunanje klopi v 'rifugio', kjer so nas greli sončni žarki. Po prevoženih 70 km smo si naročili kave z dekoracijo rožice in bombardino.
Dobra izbira! Še nekaj slikic:
Pot smo nadaljevali proti Alleghe, eden najbolj znanih letovišč, cenjenih s strani ljubiteljev gora. Nato smo zavili proti kraju Malga Ciapela. Tam se nahaja nihalka, ki vodi do najvišjega vrha Dolomitov, tj. Marmolada. Plačali smo 24 EUR/osebo, da smo se iz nadmorske višine 1.450 m povzpeli do 3.265 m. Že pogled iz 1. postaje (2.350 m) je bil fantastičen, opazili smo še nekaj rastja na skalnatem gorovju. Potovanje proti naslednji postaji (2.950 m) pa je bilo vedno manj zeleno… v senčnih legah se je nahajal že sneg. Ko pa smo izstopili na tej postaji (Seranta) in pogledali proti gorovju Marmolada pa smo zagledali velik ledenik, kar bleščal je od sonca. Tudi ta dan je bil namreč sončen brez oblačka. Tu smo si privoščili en prigrizek ter tudi obiskali Muzej 'Velike vojne'. Ko smo se z nihalko peljali proti zadnji postaji, Marmoladi na 3.265 m, smo imeli priložnost občudovat ledenik v vsej svoji podobi, saj smo potovali ravno nad njim.
Marmolada je največji razpon v Dolomitih, njen vrh meri 3343 m. Ko smo izstopili iz nihalke, smo pogled usmerili na termometer na steni, kazal je 6,5ᵒC… smo vidli prav? Mi pa v kratkih majicah… Privoščili smo si kepanje na ledeniku, pa skorajšnjo vožnjo z ratrakom . Ker je ledenik imel premalo ovinkov , smo se odločili da se spustimo nazaj na bolj zeleno območje (z varno nihalko, se razume ). V Malgi Ciapeli smo spili eno kavo in se dogovorili, da bo naša naslednja destinacija Passo Giau. Zajahali smo naše konjičke in se odpeljali nazaj mimo Col di Rocca, Selva di Cadore ter nato zagledali znak '29 tornante'. Ajoj, celih 29 serpentin za prevozit do prelaza Giau? Takoj sem se, ne samo fizično, ampak tudi psihično, pripravila na te zavoje. Najprej desno, nato presedi se na levo, pa spet desno, levo… nisem vedla kam naj dam roke, objeti moža ali raje držati se za motor… pa še 'gatarje' smo prehitevali (mislim na kolesarje ). Kaj pa je njim bilo treba takih naporov? Ja, očitno ima res vsak svoje veselje. Polaganje pa je bilo izvedeno perfektno, 'alla Valentino Rossi' . Končno smo prispeli na vrh Passo Giau, na 2236 m. Kljub utrujajočih ovinkih, so bili občutki lepi, nepozabljivi. Sledilo je slikanje, tudi pred prelepim vrhom Novolau (2574 m) ter nato še osvežitev s pijačo. Iz prelaza Giau smo vozili še nadaljnjih 65 km ter prispeli v Corvaro. Parkirali smo, da se malo pretegnemo. Takoj ko sem izstopila iz motorja sem začutila popolno utrujenost, dejansko nisem mogla več… sedeti na motorju, mislim…
Pa še nekaj slikic tega doživetega popoldneva:
Na motorje smo se nato usedli le za 2 km, da smo prispeli do Colfosca, kjer se je nahajal naš hotel. Preoblekli smo se in se odpravili na večerjo v Hotel Jägerhof, katerega nam je priporočal lastnik našega hotela. Večerja je bila odlična, trije hodi (predjed, glavna jed s solato in sladica) za 22 EUR. Po večerji in z lepimi spomini na fantastično preživet dan na naših motorjih, smo po prihodu v hotel komaj čakali, da pozdravimo posteljo . Tudi tokrat sem zaspala zelo hitro (v niti sekundi).
Naslednji dan, zadnji za naju z Renatom, sva se po zajtrku odpeljala proti domu. Nenad in Dorjan pa sta avanturo nadaljevala proti Stelviu, kjer sta ostala še en dan. Ta dan, torek, sta naredila še 540 km.
Nekaj slikic (Passo Stelvio, Livigno, Bormio):
Midva pa sva ubrala pot proti Cortini d'Ampezzo, kjer sva spila kavico in sok, skupaj za 4,70 EUR. Pot sva nadaljevala proti Pieve di Cadore, mimo krajev Longarone, Cimolais, Vajont in nato po avtocesti do doma. Naredila sva približno 290 km.
Kot zaključek: V treh dneh smo prevozili 879 kilometrov, se povzpeli na 11 prelazov, 2 vrhova z nihalko ter uživali v vožnji v sončnem in toplem vremenu brez oblačkov.Skratka, bilo je nepozabno, še se bomo vrnili.
Besedilo in slike: Ingrid B.
Galerija vseh slik:
{gallery}stories/Potopisi/2015_Dolomiti{/gallery}