Do tu imamo že dobrih 255 km v ta zadnji plati. Pa je ura šele 13:00. Izmerjena temperatura v Cortini d'Ampezzo je ob tej uri znašala kar 30 stopinj. Tudi domačini so bili začudeni nad visoko temperaturo in ne pomnejo takega vremena v tem obdobju.
Po uživanju v sončnih žarkih v severno-italijanski Benečiji, smo pot nadaljevali proti zahodu. Po polurni vožnji z nekaj ovinki, smo prispeli do Passo Falzarego (2105 m). Pogled smo že med vožnjo proti temu prelazu usmerili na žičnico z nihalkami, ki so vodile do vrha Lagazuoi (2733 m). Ta sodobna dvigala proti nebu so nas takoj prevzela, tako da smo se z vozovnico po 11 EUR/osebo v dobrih treh minutah povzpeli iz 2100 m na 2700 m. Občutek, ko smo iz te višine uživali v panoramskem pogledu na osrčje Dolomitov, je bil fantastičen. Slike povedo vse:
Po sprostitvi v Rifugiu Lagazuoi, kjer smo občudovali najvišji vrh Dolomitov, Marmolado, je mož poklical v hotel ter se najavil, da prihajamo. Zapustili smo fantastičen zrak na vrhu Lagazuoi ter se z nihalko spustili do naših konjičkov.
Po dobre pol ure vožnje smo prispeli na južno Tirolsko, dvojezično govoreče območje, mestece Colfosco oz. Calfosch. Doživeli smo topel sprejem prijazne slovenske zamejke gospe Gabrielle v njenem hotelu z dvemi zvezdicami Garni Reutlingen. Za nočitev z zajtrkom smo odšteli 34 EUR/osebo. Njen mož, ki bi najraje govoril kar nemško z nami, nam je v italijanščini, polni humorjem, razkazal garažo za naše konjičke. Tam je visela med drugim tudi slovenska zastava, kamor smo kasneje nalepili nalepko kluba in se podpisali. Počutili smo se kot doma.
Po namestitvi v urejenih in čistih sobah (no, jaz bi temu hotelu dodala še kakšno zvezdico zaradi tega), nam je gospa Gabrijela dala namig, kam bi se lahko popeljali. Ura je bila namreč šele 17:00. In naredili smo en enourni 'giret' (tj. vožnjo) mimo še treh prelazov, Passo Gardena (2121 m), Passo Sella (2244 m) in Passo Pordoi (2239 m). Med vožnjo okoli gorovja Sella z najvišjim vrhom Piz Boè (3152 m), smo pri enem izmed vrhov opazili ekstremne padalce. Uf, meni se je že čisto rolalo od vseh teh ovinkov, pa sem pomislila, kaj pa se mora šele njim dogajati. Vsaka čast, kapo dol. Po prelazu Pordoi smo se začeli spuščati.
Če me je prej BMW metal nazaj, sem pa sedaj čutila kako lezem naprej proti možu. Izgledalo je, da sem se hotela stiskat, ampak resnica je bila v tistem trenutku čisto drugačna… Končno smo prispeli v mesto Arabba, da sem se lahko malo raztegnila in odpočila ta zadnjo plat. Vseh pa so želodčki izdali, zato smo se odločili, da jih napolnimo. Usedemo se v prvo restavracijo in naročimo pivo. Jedilni list, prosim? Ne, ne, malo pa bo potrebno še počakat, ura je šele 18:00, kuhinja pa odpre ob 18:30. ??? Ne me hecat, mi smo lačni!!! Ja, tako je pri Italijanih, njihov tempo je 'laganini'. Ker nam materiala za debate nikoli ne manjka, je ura 18:30 prišla kot bi mignil. Naročili smo malo mineštrice in nato še pico. Če si lačen, je vse dobro. Motoristov je bilo pa res dosti, saj če smo srečali še eno skupino mladih Koprčanov, bo že držal rek 'svet je majhen'. Ko smo se že bolje počutili, smo pot nadaljevali do Corvare, kjer nas je oko izdalo, ko smo zagledali napis 'pasticceria'. Mmm, tu pa imajo še nekaj za posladek. Vstopili smo v nobel zrihtano slaščičarno, kjer so nekateri naročili tortico, drugi pa domači jogurt z gozdnimi sadeži. Bil je fantastičen, za si obliznit prste.